nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Že zdavnaj ji je povedal, da ga je tja spravil on, napadel je stražo, odstraniti ga je moral, lahko bi končal veliko huje, včasih so koga potegnili na jablano, z zanko okrog vratu, lahko bi bilo veliko huje z njim... vedno je bilo kaj, kar bi lahko bilo huje, tudi z njo bi lahko bilo veliko slabše... In ni bilo las, ki bi zrasli čez mojo goloto, je govorila v sebi, kakor je ves čas nekaj v sebi nekoč ali še zdaj nekje govorila in vzdihovala in ječala VelikaMagdalenka, ni bilo las, kakor so zrasli čez Agnes, ko mi je s sabljo dvigoval krilo; in ko sem bila gola, je hodil okrog mene kakor žival v kletki, v krogih, samo da je zver obrnjena navzven, skozi rešetke gleda, on je hodil ob stenah in gledal vame, od vseh strani si me je ogledoval, obračala sem glavo za njim, a mi je prepovedal, zavezal mi je oči in slišala sem ga, kakor hodi okrog mene, včasih se mi je približal in se me dotaknil, z roko, z rezilom sablje, včasih je obstal ob steni ali kje v temi in si
me ogledoval. Nisem imela na svoji strani nebeškega ženina, ki bi mi z lasmi pokril telo, ki bi poslal angela, da bi s silno svetlobo odvrnil njegov pogled in njegovo nenehno, nenasitno poželenje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani