nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Windisch se je njenim molitvam blago posmehoval, vesel sem, je rekel, ker imam tako pobožno žensko, jaz sem vedel, je rekel nek večer, pijansko momljaje, jaz sem to vedel, je rekel Windisch, da k meni potuje prava ženska, ti si prava ženska, Katarina, vedel sem, da bo ena taka prišla, vzel si jo bom, ko bo prišla dovolj blizu. Katarina, je pijansko momljal, ni ena tistih, ki se vlačijo za vojsko, ki se ponujajo in potem na povelje ližejo oficirjem gladke tiče, ampak prava ženska, poštena ženska, častna ženska, ki ne bo mogla popustiti pred mojo nezaustavljivo privlačnostjo, o tej privlačnosti najbrž nihče ne more dvomiti, je momljal, častna ženska za oficirja s častjo, oficirska čast je oficirjev obraz, kdor ima čast, ima obraz, čast je zapisana na obrazu, v drži telesa, med ježo na konju, v pogumu pred bitko, to se človeku vidi, plemenitost in čast je lepota njegovega obraza, samo poglej meščanke, poštene ženske, s kom se pogovarjajo, komu kličejo, ko jezdim
v mesto, ko si zasukam rokave in v zraku lovim robce, s sabljo lovim vence z oken, se sklanjam h gospem, ki bi najraje skočile k meni na konja, ve se, je momljal, kaj je moška privlačnost, pred katero se ženska ne more zaustaviti, zlasti kadar si dam na glavo lasuljo, ornament odličnosti, ki obroblja moj obraz, klobuk nad njo... Katarina je molčala... psalmi so ji rojili po glavi... ki pozablja na zavezo s svojim Bogom: če je samska vlačuga... prinesel ji je italijanske obleke s čipkami in svilene nogavice, svetleč životek, ki ga je morala obleči, da ga je lahko odvezal...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani