nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
To je bil svetlolas mladenič, pogledoval je za Katarino; kadar je mogel, se je približal njenemu vozu in rekel kakšno besedo, nekega dne je prišel do potoka, kjer je Katarina pomivala lonce, gledal jo je s svetlimi očmi, oslinil je sredinec in ga dvignil, dovolj dolgo je bila v vojaški družbi, da je vedela, kaj to pomeni... ni se je dotaknil, naredila se je, kakor da ni nič videla, a videl je nekdo drug, ranocelnik, poročal je Windischu, naslednji dan so mladeniču slekli srajco in mu med bobnanjem scefrali palico na telesu, strgali so mu kožo na hrbtu med zloveščim bobnanjem ter veselimi vriski žensk z lojtrnikov, ki so za vsakodnevna ponižanja, žalitve, opolzke besede in skrivaj iztegnjene sredince vojakov doživele svoje zadoščenje; tepli so ga, kakor onega stražarja na dvorišču landshutskega samostana, le da tokrat Windisch po posvetu z zdravnikom ni zaustavil roke kaznovalca pri petnajstih udarcih...
Njen mladostni izvoljenec je res držal
besedo: vozila se je na potovalnem vozu, pokritem, bil je podoben veliki kočiji, le nekoliko bolj okoren je bil, prostran pa tako, da je lahko v njem tudi ležala, kakor je nekoč videla ležati Veliko Magdalenko. Včasih se ji je zdela podobna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani