nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vsak večer je prišel k njej, redkokdaj sta prespala na vozu, vojska se je pomikala tako počasi, da je Windisch lahko poskrbel za prenočišča v kmečkih in meščanskih hišah, v krčmah ali hospicih, krtačila je njegova prašna oblačila in loščila njegove škornje, ko bo vsega tega konec, je govoril, bova šla na Dobravo k tvojemu očetu Jožefu; na Dobravo, je mislila s topim in odsotnim pogledom, tja, kjer sije sonce, medtem ko visijo nad nemškimi griči težki oblaki, iz katerih včasih dolgo prši neprijeten in topel dež. Poznala je puste ulice mest, skozi katera so topotala kopita kirasirskih konj in so ponoči z lučmi hodile mestne straže, ko je odhajala z oficirskega veseljačenja s pijanim in razigranim Windischem, poznala je sadovnjake, oblite z mesečino, ko so čeznje potovali klici straž in je čeznje klenkal zvon z bližnjega mestnega stolpa... srečo imaš, ji je govorila Klara, ker imaš svojega oficirja, jaz ga imam tudi, tudi jaz imam srečo, pred dvema letoma sem
bila v hrvaški pandurski enoti, tam me je moj lajtnant oddal nekemu polkovniku, on pa me je potem prepustil, kar tako, kar celemu štabu, dokler nisem našla svojega oficirja, iz Pecsa je doma, zdaj je dobro, bilo pa je že zelo slabo, moj je dober, je rekla, tudi tvoj je dober, vsi pa niso... pazi, je rekla Klara, preden ti začnejo izpadati zobje, preden se ti prsi povesijo, se moraš poročiti, kakšni se to posreči, če se ti ne, je rekla, te zbrcajo kot kuzlo, še prej pa te dajo na razpolago drugim, pazi, je rekla Klara, midve imava srečo, niso vsi dobri kakor najina... Katarina je mislila na Amalijo, včasih se ji je zdelo, da bo Amalija končala v življenju, vkakršnem je živela Klara, zdaj je kazalo, da sama ni daleč od njega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani