nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Windisch še zmeraj zmaguje, čeprav bitke še zmeraj ni doživel nobene. Veliko cest, blata, veliko vojaških taborišč in krčem, veliko poklanih jagenjčkov in prašičev in puranov, a še zmeraj nobenega Prusa, nobene slavne bojne poljane.
Windischev polk se je v vročem poletju pomaknil proti Renu, da bi se tam združil s francosko armado, ki je prihajala od Kölna, prav od tistega Kölna, kjer so romarji najbrž že dosegli svoj cilj, potem je prišel nov ukaz, skozi gozdove so se skoraj mesec dni vlekli čisto na sever, skozi Münster, da bi udarili satanu Friderikuza hrbet, potem so vse do jeseni ždeli na gozdnih obronkih ali v vaseh, dokler se vsakič kolona ni premaknila, Windisch je jezdil nekje daleč spredaj, ona se je vozila med pisano druščino vozov, konjev in pešcev tam na začelju, kjer so bili intendanca, sanitetni oddelki in oficirske ženske, čisto na koncu pa množica beračev, ki je v varni razdalji čakala kakor tropa mrhovinarjev,
kaj bo lahko pobrala, pojedla ali oblekla od tistega, kar je vojska puščala za sabo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani