nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Odpusti mi, Oče, ker tako razmišljam, v moji duši je črno, odšel bom iz Družbe, prosil bom, da me odpustijo.
Bratje so se tolažili z molitvijo, z duhovnimi vajami, z ugibanjem, kam jih bodo poslali, nazaj v Francijo, nazaj v Holandijo, nazaj na Češko, med mrzle hodnike in dolge zime, iz katerih so čisto na začetku prišli in ki so jih že skoraj pozabili, kakor so pozabili matere in brate, očete in sestre; tukaj so v dogovoru s portugalskimi oblastmi skrivali svojo pripadnost in so bili v pisanih oblačilih bolj podobni kakšni skupini trgovcev, ujetih v mestu potresa, kajti ko bi hodili v črnih sutanah, bi jih ljudje nemara pobili kakor podgane, za to so jih tudi imeli, za podgane, ki so povzročile toliko gorja, potres, nekaj takih podgan se je scvrlo na grmadi; skrivaj so hodili v pristanišče, kjer so lovili novice o dogodkih onkraj morja, bratje so mu bili zmeraj bolj tuji, Simon ni hotel imeti s tem nič več, ničesar slišati, ničesar vedeti, tako
ali tako so bile vse novice slabe, ne samo portugalska bandeira iz So Paula, tudi čete španskih posestnikov iz Buenos Airesa so krenile nad misijone, povsod je bilo izdajstvo, zlo, zatiskal si je ušesa, neko noč je vseeno ujel šepet: superior Santa Ane Inocenc Herver je umrl od nalezljive bolezni, ki je izbruhnila med preseljevanjem. Po kakšnem mesecu dni je prišel odposlanec Družbe iz Madrida, tudi on skrit v navadno oblačilo, prišel je kakor senca, priplazil se je mednje v družbi lizbonskega prelata in med njimi postal takoj odločen in mogočen: podpisali boste izjavo, da se ne boste vrnili, nikoli več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani