nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ali pa se jim lahko zgodi, kar se je takoj po potresu zgodilo skupini v tej deželi strahotno osovraženih jezuitov: obtožili so jih, da so oni, prav oni in nihče drug nad mesto priklicali potres, v njihovih črnih sutanah so jih sežgali na grmadah, ljudstvo si je za nekaj časa oddahnilo: kazen pa je bila posebej pravična zato, ker so si prav oni izmislili inkvizicijo, zdaj jih je inkvizicija, ki so jo medtem prevzeli dominikanci, obsodila na grmade, lepo so gorele. In ko je v Lizboni skozi raztrgani kos strehe gledal v raztrgani kos svojega neba, v katerem je bil Bog, ki je gledal nanj, se je v njegovih prsih dvigovala jeza, hudi očitki, pokorščine v tistih nočehni bilo niti do Najvišjega, kaj šele do rektorja, superiorja ali do generala v Rimu. Vedel je, da Bog vidi, kaj se dogaja zdaj, ta hip v Misijonih, morda vidi tiste brate, ki so ostali z Indijanci in se zdaj bojujejo, morda je ta hip nekomu portugalska krogla razstrelila glavo ali mu je sulica
preluknjala srce, morda leži med Indijanci in plava na reki Paraná pater Berger, ki je ustanovil konservatorij za svoje ljube male Gvaraníje, on vse vidi, on vse ve, in Simon Lovrenc tam v Lizboni ni mogel razumeti, zakaj to dopušča, in če dopušča vse to, zakaj je morala umreti mala Teresa, s čudežno lepimi besedami na ustih, drugih ni znala, morda je mislila, da si bo s temi besedami rešila življenje, morda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani