nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
36 Kdor bo nekoč hodil po krajih, govori Simon Lovrenc, kjer smo jezuiti postavili svoje misijone, ki jih Evropa pozna pod imenom paragvajske redukcije, kdor bo v tišini Santa Ane hodil okrog ruševin nekdanjih mogočnih zgradb, cerkve, Hiše, hiralnice, gvaraníjskih bivališč, okrog posušenih vodnjakov, tega bo obšlo veliko začudenje in globoko spoštovanje do vsega, kar so naredili - z vero, trdno voljo, z modrostjo in delavnostjo. Ta ne bo verjel samo v navdih, ki nas je spremljal, ampak v trdnost temelja, na katerem počiva Cerkev, v trdnost in edinost mističnega telesa Družbe Jezusove, ki je bila sposobna ustvariti tak čudež, kdor bo videl povešene križe z imeni bratov na vse bolj obraščenem pokopališču, ta bo verjel v neizmerno moč človeške organizacije, delavnosti, iznajdljivosti in sposobnosti, kar vse vodi božja roka, kar lahko vsak hip obnovi, vsak hip lahko pošlje nazaj v misijone patre, ki so se razgubili po evropskih državah in
misijonih Severne Amerike in Azije, tudi njega, Simona Lovrenca, čigar ime je ostalo zapisano v jezuitskih kronikah iz Indij, tudi njega lahko moč družbe reši iz landshutske ječe in ga pošlje tja, kjer je njegovo mesto in kjer je bil srečen, kjer je bilo njegovo delo vsak hip, na vsakem koraku blagoslovljeno z Božjo navzočnostjo, z navzočnostjo svetega Duha, ki mu je razsvetlil um sleherno jutro, ko je zaslišal bobnanje in ko se je prebudil v nov Stvarnikov dan, v njegovi službi, v službi Družbe, ko bi se to zgodilo, ko bi obnovili misijone, potem bi Simon Lovrencspet zapustil vse, tudi Katarino, kakor je zdaj ni zapustil, šel bi tja, pozabil bi na to tavanje po nemških deželah, polno nesmiselnih preizkušenj in slepil, ki jih nastavljajo hudiči, morda bi pozabil tudi na svojo ljubezen, ki ni bila več božja, ampak človeška, zelo človeška, in spet bi se vpisal med imena bratov, ki so Gvaraníje dvignili med kristjane in razširili evangelij med divje ljudi, pa četudi na pokopališču
Santa Ane ali San Ignacia Miní ali Trinidada ali San Miguela ali Loreta, kjer bodo ostali vse bolj povešeni in vse bolj zaraščeni križi nad grobovi bratov z imeni Romero, Simecka, Strobel, Paucke, Cardial, Montenegro, Charlett, in tudi njegovo bi bilo na enem od teh železnih križev, ki jih bodo Gvaraníji nekaj časa še vzdrževali in krasili z rožami, potem pa se bodo železni križi počasi povesili in pogreznili v zemljo. Kdor je enkrat videl meglice nad reko Paraná ob zori, njene zalive, mehko prelivanje vode v svetlobo in nazaj, ta tega ne pozabi, tudi v landshutski ječi ne, kdor je videl rdeči trg, mogočno pročelje iz rdečega peščenca, zelene vrtove, kdor je vonjal prah, ki se je dvigoval spod mnogih nog, ki se živahno premikajo po steptani zemlji, kdor je videl vse te ljudi, polne življenja, klicev, petja, kdor je videl sonce polzeti proti zahodni strani čez rdeče strehe in zelene krošnje dreves, ki so imele v sebi, v svojem zelenilu slutnjo svetlikajoče se velike reke,
slutnjo slapov daleč zgoraj, kdor je bil med očeti, ki se zbirajo pred cerkvijo v svojih črnih plaščih, kdor je videl gvaraníjske deklice v belem in njihove očete in brate z orodjem, orožjem ali s knjigami, temu bodo ti prizori, barve sanjske pokrajine, njeni zvoki in glasovi prihajali pred oči do zadnje ure.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani