nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Medtem ko plujemo v Ameriko in ustanavljamo misijone, ko gorijo plavži in se igrajo sonate, ko drhti zvok čembala in se študira Avguština, ko je vse to že na svetu, so tu še zmeraj vsi ti čarostrelci in zeleni jagri in zlatorogi in vedomci, ki te uročijo z zlim pogledom, škopnjaki in pehtre in vešče na razpotjih in izginuli in blodeči ljudje po pokopališčih, vse to mu gre že po malem na živce, če se sme tako reči, kajti v tem času gre škofom marsikaj na živce, samo da temu drugače rečejo. In zdaj ti tik pred velikim romanjem vidijo leteti neke stvari po zraku in to celo čez Vodnjan, morda celo čez Benetke, čez njihove kupole in stare relikvije v cerkvah, čez svete ostanke, ki imajo brez dvoma svojo moč, in da vse to, vse svoje stare poganske blodnjave kratko in malo pripišejo najhujšemu, najgršemu Njemu, ne bo še enkrat izgovoril njegovega imena ne v singularu in ne v pluralu, kratkomalo Njemu, to je preveč, preveč, da bi se s tem pri svojih letih in svojem
znanju in ob številnih opravkih še ukvarjal, da bi sploh še mislil o tem. Obrisati si mora solze od smeha, naj mu gospod tajnik oprosti, ampak vsega je nekoliko preveč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani