nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ni mislila na to, da bi se rada kdaj pogovarjala z dvornimi damami, vse telo ji je drhtelo od mraza, ko se je umivala, medtem ko se je Windisch obrnil v postelji, da je les zaškripal od njegove teže, in glasno zasopel v svojih zmagovitih sanjah, izvoljenec njene mladosti.
Katarina je stala pred ogledalom, oljenka je metala sence čez njen obraz, čeprav se je umila, ni bila umita, kakor je bila umita tisto jutro, ko se je prvič prebudila s Simonom; ni imela jasnega pogleda, imela je motne oči, kakor jih je imela svetopisemska Lija, Lija je imela motne oči, Rahela pa je bila lepe postave in zalega obraza, nisem lepa, je pomislila, nisem zala, nisem Rahela, moje oči so motne, morda sem bila Rahela, zdaj nisem več; nikoli več ne bo čutila, kakor je tedaj, spomladi, da ima čezmerno polno las, umit obraz, kako ji vztrepetava vsaka struna v telesu, nikoli več ne bo slišala tiste jutranje glasbe. Počasi je odprla škatlo s črno obarvano
mastjo za Windischeve škornje in si jo razmazala po obrazu, v trepetajočem soju oljenke je gledala svoj obraz v zrcalu: Margareta, spokornica, je sovražila svojo lepoto in si je s sajami mazala obraz, saj nič ne pomaga, je pomislila Katarina, nisem Margareta, nisem sveta Agnes, ki je ljubila nebeškega ženina bolj kakor rimskega zapeljivca in vse moške tega sveta, nisem Agnes, da bi mi lasje pokrili sprijeno telo, kakor so njej njeno čisto telo, ko so jo pripeljali v javno hišo; kdaj je že bilo, ko je bila dekle in so pri uršulinkah v Ljubljani brale o sveti Agnes, nisem Margareta, nisem Agnes, še Katarina nisem več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani