nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
To ni imelo več zveze z ničemer, kar je medtem prišlo v njeno življenje, jezuit iz Indij, vodovje, v katerem bi skoraj utonila, nadlegovanje robatega vojvode; kakor da vmes ni bilo časa, naenkrat ona ob oknu, s prstom riše pava na steklo, s pogledom iz sobe, iz zaprtega prostora na dvorišče, na travnik, kjer jezdi on, ona pa hoče iz zaprtega v odprt prostor. Želela si je, zakaj si ne prizna? zakaj si ni prej nikoli priznala? ves čas si je želela, da bi prišel v tisto njeno sobo, zato se je zdaj zgodilo, ampak drugače, povsem drugače, Katarina si nikoli ni mogla misliti tam na Dobravi, da se bo zgodilo tako: od pijače zabuhel obraz se je sklanjal nanjo, s sabljo ji je dvignil krilo, razklenil ji je noge... Sunkovito je vstala in se začela naglo oblačiti, kakor da bitako mogla pregnati spomin na to noč, ni se hotela spominjati te noči, a se je bo, še velikokrat se je bo spominjala, ta noč je zasukala njeno življenje nekam drugam.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani