nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Od daleč je slišal ženski smeh, mislil je na Katarino, ni razumel, zakaj je ni, da bi ga rešila, čeprav je razumel, da Katarina ne more vedeti, kaj se je njenemu ljubemu zgodilo, njemu, ki bi ga njena duša tudi naprej ljubila, tako je rekla, tudi ko bi ogenj použil njegovo meso, ko bi ga zgorelega in upepeljenega razsuli v reke in jezera, ali pa ko bi ga raztrgale divje živali. Kako bi ga potem ne ljubila, zvezanega kot otep slame tukaj na vojaškem vozu, pretepenega in zastraženega, sploh ni dvomil, da bi ga še naprej ljubila, le ko bi mogla do njega, le ko bi vedela, kje je. Gledal je v vse temnejše samostansko pročelje, v okna, za katerimi so ugašale sveče in plamenice, in ob tej misli, da bi ga ljubila, pa tudi da je z njo zagotovo vse v redu, saj je tam tudi prior in so bratje dominikanci, ob tej misli je sredi vsega tistega smrčanja in pojemajočih glasov vojaškega veseljačenja nazadnje le nekoliko zaspal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani