nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Nič še ni gotovega in prav jasnega v svetu, ta čas je zmeden, skrbi sovelike, kako naj jih človek nosi, če ne z molitvijo in, četudi je knezoškof, bolj z božjo kakor svojo pomočjo, tudi on mora imeti svojega angela v nebesih, tudi on ga ima, a ne laškega putastega, ampak belega, kakor je zapisano in kakor je v resnici. Pravzaprav, če natančno pomisli, jih mora imeti več, najbrž jih res ima več, drugače ne bi mogel postati to, kar je, pastir in voditelj velike črede, velike škofije od Bele Peči do Gornjega Grada in naprej do Slovenskega Gradca na meji z lavantinsko škofijo, od belih skal Karavank dol do Istre, ne bi mogel vse to postati, če ne bi imel več angelov, in navsezadnje, pri skrbi za toliko ljudi in stvari mora biti tudi pomočnikov več, čeprav to zadnje ni odločilno, odločilna je izbranost, kdor je izbran za knezoškofa, ta ima angelov več, ta stvar, se mu zdi, ta stvar je vendar jasna.
Tajnik položi kozarec s praškom na mizo in se
umakne pred tresavico, ki ima v oblasti Prevzvišenega, tresavico, ki ni vročica, ampak smeh, od smeha mu piska skozi bolna pljuča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani