nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Obraze rimskih vojakov, obraze brezzobih surovežev v rdečih oblačilih, njihova votla in režeča se usta, raztegnjena v brezzobi krohot, so osvetljevali migetajoči plameni sveč, osvetljevali so sklonjene glave kmetov, ki so se bali svoje nemirne živine za lesenimi stenami koč, nemirne noči, otrok, jokajočih v snu, cvilečih prašičev, butajočega goveda, senc, ki so švigale zgoraj okrog zvonika. Blede obraze in žebrajoče ustne, sklonjene oči, ki se niso upale dvigniti k podobam na stenah in v oltarjih, k podobam strašnega mučeništva na stenah, k podobam bolečine in trpljenja, ki so jih dobro poznali iz jutranje in dnevne svetlobe, od nedeljskih maš, ko so bile to samo slike, samo podobe, zdaj pa so naenkrat postale v svoji nočni gibljivosti resnične, kakor so bili resnični oni sami. To so bile podobe, ki jih ni bilo treba videti, saj so bile naseljene v njih, v vsakem posebej, v najgloblji notranjosti vsakogar med njimi, podobe, ki so jih spremljale od
otroških let in ki jim to noč niso bile v pomoč, zakaj prizori iz njihovih življenj so bili prizori bolečine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani