nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Njeno srce pa je toktokalo zmeraj hitreje, njeno srce je bílo, kakor bije ura na zvoniku. Kajti njena prijetno omotična glava je opazila, da njeno prijetno in nekoliko medleče telo sedi na postelji sredi stotnikove sobe, da tam čez stol leži vržen njegov plašč z mnogimi svilenimi resicami, da na mizi ležijo srebrnepištole in da je stotnik Windisch čisto blizu poleg nje, v razpeti beli srajci, da je od njegovih kosmatih prsi buta vanjo moški vonj, da je to tisti Franc Henrik, tisti pav, ki se je nekoč sprehajal po dvorišču in ki ji je prihajal v sanje in spanje. Bilo je tako nezaslišano in neverjetno, da je zdaj nekje daleč sredi tuje dežele s tem moškim, ki ji je zelo domač, saj ga pozna, ne samo z dvorišča in jedilnice, ampak tudi iz sanj in spanj v svoji sobi, kamor nikoli ni vstopil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani