nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Sama ni vedela, kako in kdaj sta z Windischem ostala sama, morda je res popila preveč vina, bilo je tako, da so se naenkrat začeli razhajati, že precej pijane ženske, ki so visele oficirjem okrog vratu, ena z gladkimi svetlimi lasmi je naslonila glavo na roke, prazno in otožno, malce otožno, malce prazno je gledala predse in tiho in žalostno pela v jeziku, ki ga Katarina ni razumela, druge so bile manj lepe, sploh zdaj, ko so bile njihove obleke že prav nemarno razpuščene in lica razmazana, to pač niso mogle biti soproge teh gospodov, ki sočembalista silili, naj igra neke vojaške pesmi, ob katerih so peli tako glasno, da je bil glasbenik povsem odveč, saj se ga sploh ni več slišalo, peli so in udarjali s petami ob tla, s kupami ob mize, da je vino pljuskalo čez robove, slovesnost je bila naenkrat manj uglajena kakor na začetku, pravzaprav so bili že precej podobni kmetom z Dobrave ali nekaterim romarjem, rekla je, da je utrujena, spat bi šla. In naenkrat,
tlesk s prsti, je bila tukaj, v njegovi sobi, rekel je, da ga hudo muči domotožje, pogovarjala se bosta o Ljubljani in o Dobravi, zlasti o Dobravi, tam mu je bilo zmeraj lepo, rad je prihajal tja, narava in živali, konji in prijazni ljudje, tudi zaradi nje je rad prihajal tja, a tega ji ni mogel povedati, zmeraj je bila tako zadržana, zmeraj je kaj polila ali razbila, Katarina se je smejala. Pogovarjala sta se o Dobravi in o tem, kako je tam zdaj, ko škrjančki žvrgoleč letajo po nebu, ko jablane cvetijo, ko je žito že zeleno, o tem, kateri hlapci so posebej leni, katere dekle posebej nečimrne in h kateri prihajajo fantje pod okno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani