nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ves dan je v njej naraščala tista znana pesem iz Lendla: vedela sem, da bo odšel, vedela sem, da ga ne bo. Ko je prišel Windisch in jo povabil na večerjo, je najprej odklonila, potem jo je spomnil na to, da se dolgo, zelo dolgo poznata, pomislila je, da pravzaprav veliko dlje, kakor se poznata s Simonom, ki ga mogoče sploh dobro ne pozna, rekel je, da ji njegova oficirska čast zagotavlja, da bo vse minilo v redu in da se bodo drugi oficirji obnašali do nje z vso potrebno spoštljivostjo, kakor jim narekuje oficirsko dostojanstvo v službi velike cesarice, on ji bo izkazoval spoštovanje, kakršno si gospodična iz tako ugledne družine zasluži, in pomislila je tudi, da je pravzaprav na varnem. Franca Henrika, se pravi nečaka barona Windischa, pozna že zelo dolgo, prijatelj njenega očeta je, navsezadnje ga pozna veliko dlje kot Simona Lovrenca, ki ga je sicer močno vzljubila, ampak je spet izginil, že drugič je izginil in jo pustil samo, kako naj
ženska to dobro prenese, rekla je, da čaka na gospoda, s katerim skupaj potujeta, Windisch je rekel, oooo, kako je to mogoče? kakšen pa je ta gospod, da pusti tako spoštovano gospodično samo?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani