nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Drug poleg drugega ležita, spet sta se našla, njune misli pa blodijo v negotovosti in med nočnimi spakami. Simon žensko, ki leži ob njem, ljubi močneje, kot je ljubil karkoli v življenju, ljubi jo drugače, kakor so ga učili ljubiti v Hiši, a vseeno ljubi, in kljub temu se premetava v razburkanem morju dvomov in strahov; in Katarina, ki je našla tega brodolomca iz Indij, brodolomca z mogočne ladje Družbe svetega Ignacija, našla zase in za njiju, kakor še ni našla nikogar doslej, ta Katarina zdaj vznemirjeno posluša hripavo ukazovanje nakinčanega artilerijskega stotnika, človeka, za katerega je mislila, da je že zdavnaj izginil iz njenega življenja. Zdaj bi bilo dobro, ko bi poklicala na pomoč angela varuha, kakor jo je bila učila mama Neža, a Katarini ta hip kaj takega niti na misel ne pride, sedi v sobi, posluša, črna jeza se ji dviguje v prsih na Simona, ker je odšel, pa čeprav samo do opoldneva, kakor je enkrat že odšel, sredi noči, in jo pustil samo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani