nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In vejo tudi ljudje na Kranjskem in Štajerskem, kakor vesta Katarina in Simon, njegova učenost gor ali dol, da ždijo v svojih votlinah, kadar se odpravijo v bližino človeških bivališč, da se potikajo v trstju ob potokih, da se skozi gozd nevidno pomikajo s svojimi čokatimi telesi, na katerih so svinjske bradavice, okrogli trebuhi, v katerih se koti plamen, ki bruhne skozi rjoveča usta. Zato je v gozdu zmeraj tiho rjovenje, brundanje, rukanje, šelestenje in sikanje, skalne votline, v katerih so zviti klobčiči kač, gnezda orlov in jastrebov v skalovju, ki čakajo na mrhovino, živalsko ali človeško, tu so nevarni in hudobni škrati, krilate kače, gozdne vile, kosmati in rogati kurenti, zeleni gozdni možje, povodni možje v potokih in rekah, psoglavci in luskinasti zmaji.
Vsakdo si jih zlahka predstavlja tam, na pustem kraju, nekoliko na levi, kvečjemu v nočnem gozdu ali votlinah, nihče si jih ne more predstavljati v dominikanskem samostanu, pa
čeprav je bil vsaj Simon že zdavnaj opozorjen, toko-toko-tok mu je tolklo in šepalo nad glavo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani