nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
A kdo si upa tja, kdo bi si želel pogovarjati se z njimi?
Vsak slovenski romar, vsak otrok v deželi, iz katere prihajajo, si brez težav predstavlja ta kraj in njegove prebivalce: v svoji pustosti je naseljen z obrazi, ki so odurni in brez življenja, iz temnih predelov gledajo njihove velike glave na dolgih vratovih, njihovi bledi in tenki obrazi z rdečimi zenicami, kozjimi ušesi in konjskimi zobmi. Morda je še huje, morda so tamkajšnji obrazi črni, eni črni, drugi žareči kakor bakle, tretji iznakaženi od uljes, izpuščajev in čirov; mnogi pa obraza sploh nimajo, temveč je na tistem mestu, kjer bi moral biti obraz, zgolj nekakšen kosmatinast ali koščen tvor namesto njega, pri nekaterih se vidijo samo zobje, telesa imajo pošastna, kadar govorijo, je njihova govorica jezava, sovražna in maščevalna, zakaj vsakdo govori iz svoje laži, zven besedam pa daje njegovo zlo; modrec s severa že ve, on jih je že videl.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani