nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Treba bi se bilo torej kljub nevarnosti, da zvejo zate, napotiti na ta kraj in se pogovarjati z njimi, zakaj samo oni bi vedeli, kakšen zaplet se pripravlja sredi dominikanskega samostana, kakšen nesporazum se koti med dvema, ki se ljubita, in na kakšno preizkušnjo je že drugič postavljena njuna ljubezen. Na svojo roko bi bilo treba govoriti z njimi, da bi razumeli, zakaj prihajajo sredi tihote posvečene hiše v sanje in polbudne misli Poljančeve Katarine takšne spake in napačne predstave o njenem ljubljenem, ali se ji ne prikazuje že kar kot hudobec? In vedeli bi, kako je mogoče, da se nespečne misli izobraženega sholastika Simona Lovrenca tako divje zaletavajo obstene samostanske celice, ko pa je rešitev vendar tako blizu: poleg njega leži z zaprtimi očmi in diha, njena bela roka ni deimos, ampak je roka rešitve, samo odločiti se je treba zanjo, za ljubezen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani