nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Najhuje je, ker ima ob vsem tem Jožef Poljanec prav, zares ga lahko skrbi, zakaj s kelmorajnskimi romarji so šle že pred sedmimi leti stvari narobe, tudi knezoškofa skrbijo ta romanja, marsikajgre zelo narobe, dvorna pisarna zahteva, naj se kratkomalo nehajo, a tega pač ne bo dovolil, on pač ne bo tisti, ki bi prekinil starosvetni običaj, on ne, nikoli. Pisal bo na dvor, kakšna škoda lahko nastane s prepovedjo, dušna škoda, ki je država ne razume, in kako naj sploh, kako naj on svojim ovčicam, svoji čredi prepove na pot, kamor jo vleče upanje, neznanska moč svetinj iz Kölna in Aachna, ali naj zaustavi tudi poti v Kompostelo? Najprej naj oni zaustavijo svoje vojne, pravkar spravljajo po isti poti v nemške dežele veliko vojsko; ničesar ne bo prepovedal, čeprav so skrbi velike, skrbi so hude tudi v tej mirni deželi, kako naj človek zmore vse to, blagoslavlja bataljone, ki marširajo v vojno, se bode z Dunajem in Rimom, razume bolezni in nemir
med domačo živino, praznoverje tukajšnjega ljudstva in navrhu vsega naj ima pod okni še nesrečnega Jožefa Poljanca, a se bo Poljanec pritožil papežu?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani