nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Od Svetega Roka je zvonilo, čez srebrno lunino pobočje srebrno zvonjenje, tam gori je bila luč v oknih, v cerkvi so bedeli romarji. Katarina je zaprla okno, stopila je čez mesečno sobo tja pod razpelo v kotu, iz vrča si je natočila vode, s sunkovitimi kretnjami se je začela umivati tam pod božjo podobo Pod božjo podobo, pod križanim, pod blagim obličjem njegove brezmadežne rodnice, pod oltarjem, ki se je svetil v temni pozlati, pod podobami njihovih svetnikov in zavetnikov so molčali, mrmrali svoje molitve kelmorajnski romarji, trepetali so, kakor plameni sveč, ki so jih prižigali, trepetali pred veliko potjo, ki jih čaka, pred neznanim, ki se nekje v daljavi pripravlja, da jim stori dobro ali zlo, Bog daj, da dobro, in sveti Krištof in sveti Valentin, zavetnika popotnikov naj pri tem pomagata.
Med vigilijami, h katerim so se zbirali tudi oni, ki niso bili namenjeni na pot, nočni bedečneži s splašenimi obrazi, puhteči od
mokrote, ki je ves teden oblivala vas, hrib in dolino, da bi se to noč naenkrat razjasnila v hladno mesečno srebrnino, vonljivi od strahu, ki je mezel od kože, med nočnim bedenjem, od katerega so zatekale veke, med vigilijami so v medlo razsvetljeni cerkvi s sten odmevali nemi kriki sovraštva in kriki bolečine s križevega pota na stenah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani