nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V enem samem trenutku je videla, da je drugačen, bolj obilen, celo trebušast, izgledal je nekoliko utrujen in videti je bil starejši, resnejši od onega mladega pava, ki se je sprehajal po Dobravi in se bahal z bitkami in zmagami, ki čakajo nanj, še zmeraj so bile poteze njegovega obraza pravilne, skoraj lepe, kakor nekoč, čeprav je bil ta obraz od vojaškega življenja nekoliko okrogel, malce zabuhel. A vse to je iz njega naredilo, da ni bil več nečak barona Windischa, eden od nečakov barona Windischa, ampak zdaj kratkomalo on sam, Windisch, Franc Henrik Windisch, stotnik tistega kranjskega polka, ki ga je ljubljanski knezoškof blagoslovil pred odhodom na vojno, vojščak, ki se po daljnih krajih bije za čast in šlezijske posesti naše cesarice Marije Terezije, vse to je videla Katarina z enim samim pogledom, dolgim manj kakor leto dni, kratkim manj kakor nekaj hipov; ko je stala na oknu z napol razčesanimi lasmi, z glavnikom v eni in ogledalom v drugi roki.
In tudi Windisch je osupnil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani