nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In zdaj, ko je ob tej ženski, ob Katarini, končno prišel čas, ko ni hotel nobenega vprašanja več, nobenih budnosti brez oblik in nobene lucidnosti spominjanja, ko bi se hotel potopiti v kmečko romarsko pobožnost in s Katarino potovati do Kelmorajna, se od tam vrniti in na Dobravi ali nekje, pač nekje z njo živeti, ko bi se hotel, kakor kmetje, kakor njegova pozabljena oče in mati, prepustiti samoumevnosti človeškega in živalskega in rastlinskega sveta z njihovimi rojevanji in ugašanji, zdaj ko bi se moral ob Katarini in na poti k Zlati skrinji končno spraviti sam s seboj, kajtizato je šel na to pot, da bi se spravil sam s seboj, da bi stopil v svet, kjer ne bo butajočih vprašanj, pač pa dremajoče hrepenenje, preprosta slutnja božje navzočnosti, zdaj je razbolel in vznemirjen, ob njem leži ženska, ki ji on s svojo negotovostjo rani dušo, rani telo, zdaj se je v telo in duha naselil silen nemir, tudi ko bo odšla, bo ostala ne samo mirujoča tesnoba, pač pa tudi lucidnost spominjanja, za
zmeraj bodo v njegovem notranjem pogledu ostali njeni bleščeči rjavi lasje, njene izzivalne svetleče oči, ki so takšne, ker so ranjene, njen smeh, ki je izzivalen, ker je ranjen, vonj njene kože, deli njenega telesa; bedi in posluša odhajajočo noč vpitja, noč hripavih moških in vreščavih ženskih glasov, bedi in posluša glasove zapeljevanja, kakor jih je poslušal pri Šentpetru v Ljubljani, posluša glasove nasilja, vsakršno živalsko kruljenje pijanih ljudi; dobro ve, da je tudi to del tistega živalskega in rastlinskega življenja, ki je zmeraj okrog teh ljudi, kakor je bilo okrog Indijancev v paragvajskih redukcijah, življenja, ki jih dela naravne v vseh položajih in je zato njihova jutranja pobožnost iskrena, zjutraj so obrazi po vsem nočnem svinjanju utrujeni in zaznamovani z madeži črnih podočnjakov, a hkrati že tudi skesani, že tudi čisti; njihov padec v nižave kosmatega živalskega sveta, riganja in kruljenja je naraven, zato so tudi umiti obrazi in skesane oči naravni, med
molitvijo se jim že odpušča, zakaj duh, ki pade tako nizko, da je vso noč in proti jutru zmeraj bolj del živalskega sveta, duh, ki dovoli, da gre človek čisto dol, v kruljenje in parjenje, v prašiča, ta duh se potem dvigne visoko, z molitvijo visoko navzgor in potegne prašičjega človeka za sabo, navzgor; zato vsi ti ljudje vidijo Zlato skrinjo potovati zgoraj pod oblaki, vidijo jo, kakor je on sploh ne vidi, ker je ne more videti; njihova Zlata skrinja, h kateri potujejo vse svoje človeško in rastlinsko in živalsko življenje, polni Božje bližine, je toliko svetlejša in toliko čistejša, kolikor je njihovo življenje temno, prestrašeno in blatno, a nič bliže svetlosti in čistosti Zlate skrinje ni njegovo, toda njegovanoviciatska duša se zaletava ob stene samostanske celice in splašeno išče izhod, kamen modrosti, rešitev, ki ne bi prizadejala nove rane ne njej ne njemu, izhod in rešitev, s katero bi mirno poletela čez spomladansko pokrajino za Zlato skrinjo, kakor bodo storile to jutro
duše vseh kelmorajnskih romarjev, vse duše razen njunih, njuni duši se spuščata po nekem vse bolj strmem in temnem pobočju navzdol, zmeraj niže, njuni nespečni duši, ki ne spita, kakor tudi Bog ne spi, saj je znano, da je tudi on težek nespečnež.
Prizor poznamo: Katarini se sanja, da jo neki moški počasi slači. Morda se dogaja v snu, morda v jutranji polbudnosti, nazadnje jo tisti moški gleda golo in nič ne more zoper to.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani