nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Še nekaj časa ne bo smel pokusiti lanskega sladkega štajerca, dokler ta postna bolezen ne mine, še nekaj časa ne bo šel iz dvorca, razen danes v cerkev k blagoslovitvi regimenta, ki odhaja v Šlezijo, samo še to, in vsak dan bo še nekaj časa prenašal tajnika, ki poliva kavo, tajnika, s katerim ni šale in ki bo še daleč prišel.
Kako so spretni, tovorniki, s kavlji, jermeni in koli, ki jih polagajo pod sode z rumenim, žlahtnim tramincem; najraje bi gledal ta prizor, prizor preprostega, koristnega, Bogu všečnega dela,zadaj za hrbtom, kjer stoji tajnik s šopom papirjev, tam so same skrbi, same težave, sami nerazrešeni primeri, dograditve v Gornjem gradu, stroški, vojna s Prusi, jezuiti in njihova šola, dopisovanje z dvorom zaradi kelmorajnskih romarjev, zdaj pa še leteče stvari nad Istro in zmedena živina v notranjih deželah, vsa ta neumna reč, od katere se gorečni tajnik ne more posloviti. A težave niso samo zadaj, tudi pred njegovimi očmi,
spodaj na mokri ulici je ena majhna velika težava: tam postopa, zakrita v površnik, hodi sem in tja in pogleduje k oknom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani