nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Nad njimi, visoko nad brozgo, skozi katero so pravkar bredli, visoko nad vodami, ki očistijo, visoko nad krošnjami dreves, nad oblaki, tam ni velike živali, za katero je odšel očak Tobija, nobene velike krave z odprtim gobcem, pač pa tam še zmeraj lebdi Zlata skrinja z ostanki Treh modrih, ki so se prišli poklonit v Betlehem, od tam mizerije tu spodaj sploh ni mogoče videti, s tem zlatim sijem nad sabo se spuščajo po mehkem pobočju, nekje v daljavi se svetlika Ren, slutnja velike reke... tako izginjajo v megli kelmorajnski romarji s svojimi upanji, zvitimi banderi v srcih, omoticami v glavah in žulji na nogah, v meglenem prostranstvu daljne dežele izginejo, ne vidimo jih več.
27 Od daleč se je zaslišalo nekaj zaporednih pokov, potem kričanje. Zunaj je nekdo tekel po ulici.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani