nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Česa se boji? Vsega se boji, vsega, tukaj v tej hiši se boji vsega, pozna te hiše, to so hiše strahu in nadzora, drugega nad drugim, samega nad sabo, to so hiše, kjer te Bog bolje vidi, ker tisti, ki bivajo v njih, sami tako hočejo, ker v njih kličejo nadse, vase Božji pogled, če naju tukaj dobijo, je pomislil, bom gorel na grmadi, če ne v Landshutu pa v večnem ognju, njo bojo javno izpostavili.
A roka, ki že pozna te oči, ki se zdaj nevarno svetijo v meščevi svetlobi, roka gre s prsti čeznje, da se veke spustijo, roka pozna te lase, ta goreča lica, nosnice, ki vlečejo vase zrak in ga izdihujejo, učili so ga, da so najbolj izpostavljeni telesni vhodi, skoznje pride skušnjava, skozi oči prihaja lepota in želja po lepoti, skozi ušesa vabljiv šepet, skozi nosnice vonj po telesu, povsod, kjer je žensko telo odprto, se plazijo vanj strasti, tudi njega oblivajo čuti, omamljen je od tega telesa, ki ga pozna iz trenutkov, ko ga je obsedla
bolezenska, in trenutkov, ko ga je razžarila ljubezenska vročica, tople in vlažne predele, prsti naglo razvezujejo oblačila; stene, ki je stena strahu in previdnosti, ker sta v obzidanem samostanu, ni več, razblinila se je, tudi one tanke prozorne stene, ki je njena stena strahu pred ranami in njegova stena splašenega in dobro poučenega novica, ni nikjer več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani