nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Hudiči? zakliče jezno knezoškof ljubljanski in se isti hip zdrzne nad besedo, ki jo je nehote izgovoril, kajti tajnik je ni izgovoril, tajnik je rekel, da so nekaj videli leteti nad Istro in da so med živino prejšnji mesec izbruhnile bolezni, da je nekaj živali utonilo in je med ljudmi zavladalo vznemirjenje. Takoj se pokriža, knezoškof, že v postelji se mora, zdaj bi moral zmoliti jutranjo zdravamarijo, namesto tega pa se mora pokrižati, ker mu je iz ust zletela beseda, ki je tudi med teološko razpravo ne mara izgovoriti, a zdaj jo je izgovoril, in to v pluralu, in ne preostane mu drugega kot kesanja in molitve, molitve in kesanja tja do večera, ali se res mora navsezgodaj dan tako nerodno začeti? Izgovoril jo je, nerodno besedo, zaradi tajnika, ki stoji tam pri vratih s pladnjem v rokah, s črno kavo, ki se mu preliva čez rob skodelice, vsako jutro se mu preliva, ali od nerodnosti ali od spoštovanja, tega nikoli ne bo vedel, kakor nikoli ne bo vedel,
kaj ta človek misli, ko mu navsezgodaj poroča o teh neumnostih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani