nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
To je noč na Dobravi, noč pod Svetim Rokom, ki ždi obdan s svojimi angeli zgoraj v cerkvi, na pobočju hriba, obdan s hišami vasi, ki ždi v tej noči, z ljudmi, ki bedijo in na nekaj čakajo.
Vsa je bila mokra, Katarina, zdaj, ko je vse prišlo in odšlo, je spet imela svoje lepo in ljubo ime, a samo ime, kajti telo je bilo umazano, z obraza se je rahljala spaka, ki se je maloprej naselila nanj, nisem lepa, nisem zala, dolgi temnorjavi lasje so se ji štrenasto lepili čez čelo in na tilnik, oddihovala si je, nenadoma spet ni bilo nikogar več v prostoru, samo njeno dihanje je bilo še sunkovito, a zmeraj mirnejše, samo kladivo srca je še zmeraj tolklo v prsih, a tudi to zmeraj tiše. V prostoru je bila le še tišina, le še tiha srebrna polsvetloba v prostoru in daleč naokrog tišina pristave, tišina po vsej dolini, razlita čez hrib, čez neslišni šum potoka, čez negibno pokrajino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani