nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ljubi Bog, kako je stotnik Franc Henrik Windisch potreboval bitko, vsaj eno, vsaj majhno, če že ni nikjer nobene velike.
V bližini Passaua so se utaborili in tu je Windischa dočakala največja sreča na vsej tej poti, seveda majhna sreča v primeri s srečo, ki bi jo prinesla bitka, a vseeno, vsaj to: baterijo so okrepili, pod njegovo poveljstvo je po ukazu generala Laudona prišel eskadron čeških kirasirjev z velikanskimi čeladami na glavah, oboroženih s karabinkami, prišlo je še dvesto mož in z njimi nekaj topov in havbic, natančneje štiri sedemfuntne in dve desetfuntni havbici, težki zverini, kako se ju je razveselil, nazadnje je te stvore videl v Dunajskem Novem mestu, na Kranjskem niso imeli kje streljati z njimi. Zdaj je bil vsaj na čelu kar spodobne vojske, zdaj je končno kazalo, da nekaj bo, govorilo se je, da cesarska vojska koraka, ne v Šlezijo, ampak, kako prebrisano! kar na Saško, od tam bodo udarili Frideriku v glavo, v srce njegove
male in predrzne Prusije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani