nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ko je hodil na vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu, nikoli ni mislil, kar je zdaj, že na začetku poti na bojne poljane vedel: vojna je čakanje, premikanje čez velikanske razdalje, vlačenje topov iz blata, smrad konjskega govna, smrad ovčjih kož, čepenje v nekem alpskem zakotju, poslušanje lajnastih kmečkih pesmi; kadar pride ukaz za premik, je to prava osvežitev, vznemirjenje, ki je že skoraj podobno vojni. Kakor njegovi žolnirji je tudi sam postajal podoben tistim okroglim in kosmatim konjem, ki so vlekli topove, na životu so mu popokali gumbi, jasno, kaj naj bi človek počel v Tamswegu, če ne bi vsak večer žrl, divjačino in svinino, kokoši in slanino, ovčetino in vino, tu še streljati ni bilo mogoče, kak smisel bi imelo nabijati krogle v tiste stene? V Dunajskem Novem mestu so imeli spodoben poligon, enota je v pravilnem redu jezdila tja, opravila kanonado, sprejela čestitke, stvar je imela svojo vojaško logiko od začetka do konca, navsezadnje
so imeli spodobno kapelo, ki je udarila marš, bobni, činele, trobente, ne pa kmečkih vojaških žalostink kakor tukaj, tukaj so zvečer žolnirji peli do ohripelosti, on je čez dan kričal povelja do ohripelosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani