nova beseda iz Slovenije

Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:

Včasih molči in se pogrezne v sen, ne more ves čas jokati ali se smejati, včasih jo preplavi ganjenost, ker vse to razume in vidi več kakor drugi; potopi se v spanje, a dolgo ne more v sebi zadrževati vsega, kar čuti samo ona, kar se nenehno ziblje v globinah njenega valujočega mesa in potem izbruhne; globlji ko je vrelec radosti ali žalosti, više izbruhne s krikom, ki v snu vznemirja speče romarje, navajeni so že na te krike, a vseeno se obračajo na ležiščih in skušajo razumeti, kaj ta sveta ženska vidi, potem se njeni kriki spremenijo v sunkovito ječanje in utrujeni popotniki se potopijo nazaj v sen, le Katarina, le ona ne more zaspati, nalezla se je nespečnosti nemirne duše Simona Lovrenca, ki je toliko videl in doživel, ki je prepotoval morja in celine in je zdaj odšel, ah, ne da bi se ozrl, jo pustil tukaj, ujeto, nespečno, z razviharjeno dušo, v kateri se bojujeta ljubezen in sovraštvo s tako silo, kakor se v Magdalenki izmenjujeta radost in trpljenje.

Proti jutru Katarina vseeno zaspi, telo tako hoče, telo noče več slediti njeni nemirni duši, noče več z njo še naprej v sanjah tavati po neznanih pokrajinah in daljnih kontinentih, iščoč dušo ubeglega jezuita, ubeglega ljubimca, dovolj je bilo razburjenj to noč, bojev z zvermi in Magdalenkinega ječanja, telo hoče spati, tudi na njene notranje viharje se ne more več ozirati, spati hoče, jutri pa jesti, piti, bivati, potovati. Na potniškem vozu se bo peljala spočita in skoraj ozdravljena Katarina Poljanec, peljala se bo do zidov velikega mesta z mnogimi cerkvami, že od daleč se vidijo zlate kupole, vitki zvoniki, v mestu je skoraj toliko kot cerkva tudi trgovin,tržnica je bogato založena, oltarji so zlati, na trgih mečejo žonglerji v zrak pisane žoge, ko je vstala in sedla na posteljo, jo je sicer nekoliko stisnilo v prsih, a pomislila je, kaj vse jo še čaka, potem ko je nekaj stvari že dobro opravila, in tudi misel na moškega, na Simona Lovrenca, ki je nenadno in s tolikšno močjo vstopil v njeno življenje in iz njega tudi tako znenada odšel, ni bila več tako neznosna.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA