nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ko v jutranjem polsnu zasliši zvonjenje in petje iz cerkve, ve, da je dobro vsaj to, da ji ni treba k jutranji maši, med vse tiste kranjske poglede in sikanja. Samo za hip odpre oči, za okni se svita, takoj spet spusti zaveso vek čeznje, takoj utone nazaj v sen sladke pozabe, hoče utoniti v sen pozabe, a v tej nepripravljeni uri pridejo namesto pozabe sladki stavki spominjanja in hrepenenja, visoka pesem, ki je ne more zatreti v srcu: Pridi moj ljubi, pojdiva na deželo, prenočujva po vaseh... Spala sem, a moje srce je bedelo, glas mojega ljubega, ki trka!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani