nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Da bo odpotoval nazaj, kam? v ljubljanski konvikt, kjer so ga mučile tja do hiše tretje preizkušnje vse mogoče skušnjave tega sveta, a jih je premagoval, kam? v ljubljanski mraz in nezdravo meglo, ki se vleče skozi Špitalska vrata z okoliških močvirij? Ali k očetu, vlačit les iz gozdov za turjaškega gospoda, ah, očeta nima več, tudi matere ne, Družba mu je prepovedala imeti oba, imel ju je, to se je že zdavnaj naučil; dala mu je te otroke, malo Tereso, Miguela, Nikolaja in vse tiste, ki zdaj tečejo kot odtrgani z Vergilove verige v gozd, a tudi te mu bo vzela, Družba vzame vse, to je od začetka odločeno, grenko se je zavedel, da ne misli pravilno, Družba pač ničesar ne vzame, Družbi se tudi ne daje, Družba jemlje in daje hkrati, Družba je mistična edinost.
Precej časa je preživel s koadjutorjem Pablom na vrtu med njegovimi gredicami, tam se je skušal umiriti, brat Pablo se je zmeraj smehljal, zmeraj so mu rasle kakšne lepe rože, v vseh
letnih časih, tu ni bilo nobene prave zime, ki se je je Pablo, čeprav je bil iz tople Granade, bal, z zimo so prišli mrzli vetrovi; prav tako je ni maral Simon, z zimo sta prišla v njegovih krajih megla in pljučnikatar.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani