nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Salve, culte puer, numero permite deorum / et gravis angelicis associate choris!
Nič se ne zmoti, mala Gvaraníjka, Simon je vesel, on je prinesel pesem ljubljanskega škofa Hrena s seboj, pesem pozdravlja mladeniča, ki je bil sprejet med bogove in v angelski zbor, morda ni najbolj primerna, oba visoka gospoda sta že v letih, Simon jo je rad bral v času noviciata, takrat so ga sprejemali v tak angelski zbor, a gospodoma je všeč, smejeta se, spremstvo ploska, mala Teresa zakliče Deo gratias, pred dnevi se je to naučila; pesem bo pozabila, z Deo gratias pa bo še mnogo juter pozdravljala patre po pueblu, vsi se smejejo, lep otrok je, deset let ima, še pet let, pa se bo morda poročila, deklice pri petnajstih, fantje pri sedemnajstih, vse je modro določeno, vse je urejeno z božjim načrtom in človeškimi izkušnjami. In zdaj, zdaj v cerkvi zabučijo orgle, iz zvonika ob njej udarijo zvonovi, nekdo se je dobro obesil na vrvi, po
vsem prostranem trgu zadoni pesem Pastor bonus, pesem v čast škofu in provincialu, provincialu in škofu, pa tudi njunim spremljevalcem; na ves ta prizor gleda veliko pročelje cerkve iz rdečega peščenca, od pročelja se odbija visoka pesem in kroži nad ljudmi, nad kipi svetnikov, nad angeli, sijajnimi ornamenti, nadpodolgovatimi, nizkimi hišami Gvaraníjev, nad knjižnico, refektorijem in vrtovi, dvigne se visok križ z Odrešenikom, oba visoka gospoda vzameta belo deklico medse, križ je velik, Jezus na njem je črn od bolečin, za njim stopa deklica v belem, ecce Agnus Dei, qui tollit peccata mundi, škofu potisnejo v roko kadilnico, blagorodna gospoda in velika množica Gvaraníjev, patri, bratje in otroci, vse se zdaj zgrinja v cerkev, kakšno slavje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani