nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
20 Od nekod prinese smrad po mrhovini, pater Simon in superior Inocenc Herver se spogledata, pa ravno danes, ko je tak velik praznik, binkošti v Santa Ani, veliki rdeči trg sije, smetke ni na njem, malo je hladno, tukaj je v mesecu rožniku hladno, oblaki se vlečejo čez pokrajino, a vseeno je slovesno, in ravno danes ti prinese tak smrad, v njuni bližini je nekoliko pomešan z močnimi dišavami, s katerimi se poliva eden izmed patrov, tisti, ki dela v knjižnici. Ne more se odvaditi, pater Romero, ljubi dišave z Orienta, živel je v Barceloni, kamor so jih privažali, navadil se je, težava je v tem, da so dišave omamne, knjižnica pa ne prav velika, ob branju Ignacijevih Duhovnih vaj ali Platona ali Horaca se človeku zamegli od jasminovih in drugih sladkobnih vonjav in treba je na vrt za refektorijem, tam nikoli ne smrdi po mrhovini, ne diši po pomadah in brivskih vodicah, v času kosila po hrani, to že, tam zadaj brat koadjutor Pablo praska z
motiko po gredicah, star je že, z njim je mogoče govoriti o umetnosti dobre smrti, na katero se pripravlja, včasih mu pomagajo Gvaraníji in oče Pablo prisrčno kramlja z njimi v mešanici francoščine, španščine, gvaraníjskega jezika, tudi kakšna latinska beseda se znajde vmes, tam si Simon odpočije. Tukaj pa si mora tik pred veliko slovesnostjo stisniti nosnice s prsti, čuden stvor je človek, to veliko božje bitje z malimi razvadami, pater Romero je delaven, pokoren, pobožen mož, a medlečim dišavam se ne more odpovedati, in težko je reči, ali je v tem kaj grešnega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani