nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zibajoč voz, enakomerno krevsanje konj, njihove široke zadnjice, ki so se mirno premikale, mirni pomenki kmetov, skoraj bi ga zazibalo v sen, a že tudi z mislimi nazaj v noč, ki je bila za njim, in dan, ki mora prinesti rešitev, če ne ta, pa eden naslednjih dni. Ni videl, kakšne, a zagotovo ne rešitve, ki izruva korenine nečesa, kar ni zlo - o misli učenega sholastika, kdaj sebodo umirile! - ni zlo, kar je med njima, ampak njegovo nasprotje, priti mora rešitev, ki je združevanje, ne ločitev. Zakaj tako, kakor se je ta noč prelila v jutro in jutro v dan, tako sta se on in Katarina, Katarina in on naravno združila in prelila drug v drugega, duša v dušo, telo v telo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani