nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
On na svobodi, Katarina ob kruhu in vodi, kakšna žalost, a kako naj bi ostal, kako, mar naj bi s tistimi ljudmi razpravljal o grehih in čednostih, o prešuštvu in divjem zakonu, kako naj bi tem ljudem, temu smešnemu, a tudi nekoliko nevarnemu tribunalu razložil, kaj se mu je zgodilo s Katarino, še sebi ni znal dobro razložiti, znašel se je v uklenjenosti, kakršne doslej sploh ni poznal, ni je bilo v nobeni knjigi in v nobeni pridigi, ki so govorile o ljubezni, ves čas o ljubezni, uklenjenosti, ki je človeka Simona stisnila v prsih, kadar je pomislil nanjo, tako močno, da se je nekajkrat zaustavil in pomislil, da bi šel nazaj, pa četudi v tisto čudno sodnijo. Toliko sveta je prehodil, da bi naposled našel, ah, preprostost, ki je enostavnost, preprostost dveh, ki z enostavnimi besedami in kretnjami delata stvari mogoče, bližnje, enotne. Od tistega romarskega ognja pa do ležišča ozdravljene Katarine, v prebujajočih se jutrih, v gladinah in vzboklinah
njenega telesa, v razpuščenih laseh, jutranjem nasmehu, jutranjem umivanju, ko spusti srajco čez razgaljenost čepečega telesa, srajco do gležnjev, v njenem pogledu, zazrtem nekam čez hribe, nazaj, proti domu, v vsem tem je bližina, je najbolj preprosto stanje vseh stvari, ki ga lahko določita in napolnita samo dva, samo dva v svoji nenadni, dopolnjujoči se vzajemnosti, zakaj tako učeno, bakalavrij Lovrenc? v ljubezni, preprosto v ljubezni, ne oni iz knjig, tej, ki ima vonj in okus, meso in kri, ob kateri človeka zalije sreča, pokrajina radost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani