nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tekel je za hišami vasi, prebudil pasji lajež, skozi okno neke hiše videl pijane kmete in med njimi oba biriča, metali so kocke, luč je sevala od spodaj na njihove zariple obraze, tekel je čez polje in daleč zadaj je ostajala temna gmota lendlske graščine,hiše, v kateri sta vladala Stolzl in Stelzl in obsojala zaradi crimen bestiale, na koncu dolgega polja se je zadihano ustavil, Katarina, je rekel, Bog s tabo, kmalu se vidiva.
Zjutraj je bil daleč od Lendla, hodil je po gozdnem obronku, morda prav tistem, kjer je v sanjah blodila duša nemirne Katarine. On na svobodi, Katarina ob kruhu in vodi, kakšna žalost, a kako naj bi ostal, kako, mar naj bi s tistimi ljudmi razpravljal o grehih in čednostih, o prešuštvu in divjem zakonu, kako naj bi tem ljudem, temu smešnemu, a tudi nekoliko nevarnemu tribunalu razložil, kaj se mu je zgodilo s Katarino, še sebi ni znal dobro razložiti, znašel se je v uklenjenosti, kakršne doslej sploh ni
poznal, ni je bilo v nobeni knjigi in v nobeni pridigi, ki so govorile o ljubezni, ves čas o ljubezni, uklenjenosti, ki je človeka Simona stisnila v prsih, kadar je pomislil nanjo, tako močno, da se je nekajkrat zaustavil in pomislil, da bi šel nazaj, pa četudi v tisto čudno sodnijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani