nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Obglavili so ga, Hansa Wallnerja, njegovo glavo so pustili ležati na dvorišču nedaleč od njegovega telesa, tam je ležalo tudi brezglavo telo neke živali, ki je ni treba opisati ali imenovati, je bila pač žival, domača, od blizu in daleč so podložniki hodili gledat ta strašni prizor, da se bi nazorno naučili, kaj je prav in kaj ne, do kod se v življenju sme, in od kod naprej je samo še pogubljenje: ne živi brezglavo, če jo hočeš obdržati na ramenih. Ko sta glava in telo svojo vzgojno in poučno nalogo opravila in sta že začela zaudarjati, so vse skupaj, z živaljo vred, odnesli na polje in sežgali. Tak kraj ne more biti dobro, ne more biti spodbudno prizorišče za težek trenutek Katarininega življenja, za trenutek, ko bi morala biti najbolj stanovitna in prepričana vase, vase in v Simona, v oba hkrati, tak kraj kliče nase zmote, jezo, viharje v duši, srep pogled na še včeraj mile oči, nad tem krajem šuštijo črne peroti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani