nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Katarina najprej ne sliši, daleč potujejo njene misli, kaj, confiteor? bom, ja, bom, blagoslovite me, oče, moje misli so strašne, kaj bo z menoj? na grob? mislila bom na grob, z velikim veseljem; in če je to res, če je le res, da tako hoče, da on tako hoče, bom mislila z velikim sovraštvom nanj, na Simona, strahopetnega in izdajalskega človeka, s še večjo jezo, kot sem kdaj mislila na pava, na Windischa, ki mi vseeno ni nič hudega storil, kajti nanj sem mislila s sovraštvom in ljubeznijo, zmedena je moja duša, oče, zdaj je res, mislila bom, oče, na svoj greh, če je res odšel, vsak večer se bom v tišini slekla, nikoli več ne bom pogledala svojega telesa.
Tako bodi, je rekel oče Janez, čeprav, je hotel dodati, čeprav se naš boj ne bije proti krvi in mesu, ampak proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih, ampak videl je, da ji to ne bi nič pomagalo, bila je zmedena, nič ne bi razumela te
modrosti, njena duša je blodila za človekom, ki je odhajal, poznal je te situacije, še nekaj časa bo tako, potem si bo opomogla in nekega dne bodo pri Svetem Roku zvonili zvonovi, Poljančeva Katarina se bo možila z nekom, ki je bo vreden, ki ne bo odpuščeni jezuit in tudi ne bahavi baronov nečak, ki ji je bil tudi nekoč namenjen, nekje že mora biti tak človek zanjo.
Župnik je imel prav, boj se bije med dobrim in zlim angelom, toda kako naj on ve, kaj se bo s Poljančevo Katarino zgodilo, koga bo našla, koga omožila, tudi on je človek s tega sveta, nikoli še ni videl angelov in tudi vse drugo ve iz pripovedovanja in knjig, kar je isto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani