nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ne more biti daleč, nič ne bo, je rekel, to ni nič, vse bo dobro, on že ve, veliko je že doživel, počasi se je umirila, začutila je lakoto,sedla je k mizi, odlomila je kos kruha in ga brez misli začela žvečiti, tudi ob kruhu in vodi in brez misli na sodne sluge se da živeti, če človeka hrani bližina ljubljene osebe, ni daleč, vse se bo nekako razrešilo.
Z okna je videla na dvorišče, ženske so spirale kotle in strgale zažgane ostanke hrane z robov, od nekod se je priklatil pes, njun klatež, neka ženska je zamahnila s palico, da je počilo po njegovem ogoljenem hrbtu, potegnil je rep med noge in zbežal proti izhodu z dvorišča, tam ga je brcnil lendlski stražnik; ko bi ga vsaj ugriznil, je pomislila, a ga ni, cvilež je zbežal na cesto, ta pes je bil zato, da se ga brca, stisnilo jo je v prsih, tudi za psa, ki se je rešil z njima, tudi za mulo, ki je nikjer več ni. Na dvorišču je bilo vse mirneje, fižol je bil pospravljen, rudarji so odšli na
delo, romarski moški k počitku, vse se je umirilo v času popoldanske prebave.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani