nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Marijo z Brnice je odpeljal sodni sluga, birič ji je grozil z vijaki, nakar je vse priznala, kaj je gospod pri njej delal. Le kaj je gospod pri njej delal in z njo, to je Katarina zdaj vedela, takrat ne, zdaj jo je bilo samo strah, kakor takrat: od nekod bo prišel sodni sluga, z vijaki jo bojo privili, izpostavili jo bojo na javnem mestu, mogoče jo bojo bičali, Simona pa bojo vrgli v ječo, nikoli več ga ne bo videla, njej bojo brali sodbo, ki se bo začenjala z besedami preroka Jeremije, na vsakem visokem griču in pod vsakim zelenim drevesom si poležavala. Dobro so jo zastrašili tam pri uršulinkah, ne samo pri uršulinkah, vse življenje so jo strašili s kaznijo, ki bo prišla, če bo počela, kar prav zdaj počne; res je poležavala, bila je sladka, zmeraj bolj topla, zmeraj bolj opojna pomlad, luna je sledila njunim kretnjam, in kdo bi se oziral na preteče sodbe, na strah, ki je klical v svojo bližino zasledovalce, zakaj zapisano je bilo: česar se bojiš, se
ti približa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani