nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Njen ljubi je spal in enakomerno dihal v svojem snu, odkar je bil z njo, je spal, včasih se je v spanju smehljal, včasih je zastokal, vedela je, da hodi po Indijah, da sliši neko petje in vidi rdečo pokrajino, petje, ki ga ona nikoli ne bo slišala, in pokrajino, ki je ona nikoli ne bo videla, pa je vendar že njena, kolikor je njegova, sliši in vidi, čeprav drugače. Prebujala se je in mislila, kaj se je vendar zgodilo z njo, da naenkrat ni več tam, kamor sodi, v romarski družbi, ki zdaj nekje mirno spi z božjim blagoslovom - kakor je v resnici zadovoljna božja čreda s polnimi trebuhi spala v nekem opuščenem mlinu in okrog njega. Naenkrat ni tam, med njimi, ob njej leži moški, resnični, ne tak kot onadva z Dobrave, ki sta prav gotovo kaj pomenila, nekaj sta naznanjala nočna obiskovalca, ali to, kar se ji zdaj dogaja?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani