nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Nasloni mi glavo na rame, Katarina, poglej zvezde nad nama, še to noč bodo te zvezde sijale nad pokrajino, kamor bi midva morala z ladjo potovati mesec dni in več, in potem tedne po kopnem, tako daleč je ta pokrajina, desetkrat, stokrat dlje od Kelmorajna. In tiste zvezde gledajo zdaj indijanski otroci s krščanskimi imeni Alonso, Teresa, Anastasia, Pedro, Miguel, Paola, ja, tudi Luis, in tudi Franc in morda je tudi kakšna Katarina med njimi, gotovo je, zdaj niso več otroci, če so še živi, če jih niso pobili portugalski vojaki ali če se niso izgubili v gozdovih, v katerih ne znajo več živeti, kakor so znali njihovi predniki. Ti otroci so zdaj že skoraj odrasli, pri petnajstih letih se poročijo, deklice pri petnajstih, dečki pri sedemnajstih, ne tako kakor njihovi starši, oni so se še ljubili drug z drugim, ne vsak z vsakim, ampak vsak stistim, ki mu je bil všeč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani