nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Simon ujame njen pogled, ta dva se že poznata, poglede drugega, kdaj je v njih veselje in kdaj grejo čeznje žalostne sence spominov, kaj ti je, reče, nič mi ni, reče Katarina, nekaj sem se spomnila, na psa, pava ne omeni, zakaj bi ga? na pot greva, reče in se nagajivo zasmeje: Pater Simon, na pot bo treba. Omnia ad maiorem Dei gloriam, zakliče Simon in se nasmehne, Katarina se smeje, mula zarezgeta, kakor da bi bila konj in ne samo mula, pes jima v varni razdalji sledi, veselo zalaja, kakor da bi bil Aronin ne splašeni klatež, mula je krepka, tovorila bo njune bisage, te so lahke, vse kaj težjega je že tovorila, o tem pričajo roževinaste odrgnine na hrbtu, o dolgem in težkem življenju neke mule.
Tako hodi odpuščeni pater Simon Lovrenc, Katarina še ne ve, zakaj je bil odpuščen, bo že zvedela, kaj hudega že ni moglo biti, nikogar ni ubil njen Simon; ob njem stopa Katarina v čvrstih usnjenih čevljih, tudi te je kupil od krčmarice, nove, iz
Solnograda, stopa po cesti, na kateri zdaj že srečujeta vozove in tovornike, ki potujejo po poti čez hribe proti jugu, zdaj so poti že suhe in varne, včasih sezuje čevlje in hodi bosa po travi, med spomladanskimi rožami, rumenim, belim in modrim cvetjem, kakor nekoč na Dobravi. Simon še ne ve, kako ji je bilo na Dobravi, bo že zvedel, taka dva si povesta vse, a ne še zdaj, zdaj jo gleda boso, kako brede med travo in marjeticami kakor čez vodo, priviha si krilo nad kolena, kakšen pogled! od tega udari hitreje moško srce v njem, srce poželjivega samca, za njo gre, roka sama seže pod krilo, ni mogoče, da ne bi segel po teh nogah in pod krilo, ležeta v travo, mula nekaj časa gleda to valjanje in stokanje, pes leži zvit v klobčič zgoraj pod drevesom, mula se potem spet posveti travniškemu obilju, povsod okrog je zelenkasti soj trave, migljanje sončnih žarkov, dišeč zemeljski dan, plivkanje morja, dihanje živali, mirnih, vdanih psov...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani