nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Težko jo bo vrniti, tovorno žival, ko se bo našel lastnik, še teže bo muli, zakaj z njima ji je lepo, ne manjka ji hrane, hlevov in prijaznega čehljanja med očmi, tudi Katarina jo počehlja, dobro in mirno žival, in ko pogleda še psa, prav tako rešenega iz vesoljnega potopa, jo v grlu stisne ob misli na domačega psa, na Arona; kdor je pogledal v pasje oči, ta ve, da imajo dušo, zakaj bi sicer gledali tako žalostno in vdano, Katarina ne ve, ali vse živali, psi po vsej verjetnosti že, Aron skoraj zanesljivo. Ampak zdaj ne bo mislila na Dobravo, tam so tudi ljudje in stvari, zaradi katerih je odšla, pav recimo, a ob misli nanj jo vseeno stisne v grlu, še nekoliko bolj kakor ob misli na ovčarja Arona, kje hodi Windisch, je še živ? je to jutro v ognju strašne bitke, leži ranjen na postelji brez pomoči? Simon ujame njen pogled, ta dva se že poznata, poglede drugega, kdaj je v njih veselje in kdaj grejo čeznje žalostne sence spominov, kaj ti je, reče, nič mi
ni, reče Katarina, nekaj sem se spomnila, na psa, pava ne omeni, zakaj bi ga? na pot greva, reče in se nagajivo zasmeje: Pater Simon, na pot bo treba.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani