nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ko se vračata v naselje, se v prvem mraku prižigajo bakle, pri vhodu še zmeraj cvilijo škripci in tleskajo majhna kladivca, na sredi trga pripravljajo smolnate bakle, sredi prostranega trga zato, ker se tam ne more nič zažgati, ogenj nikamor ne preskoči v tem suhem, za ta junijski letni čas, ko bi moralo biti vlažno in že tudi deževno, nenavadno suhem večeru, pripravljajo kupe bakel, vsako deseto preskusijo, včasih kdo zatuli od bolečine, ko mu smola kane na kožo, takrat otroci veselo zavreščijo in bežijo na vse strani, z baklami bodo v nedeljo zvečer osvetlili vhod v cerkev in ves prostrani trg, lepe binkošti bodo, slavnosten sprejem gostov, slavnostna maša z oratorijem Nisi Dominus, vojaška parada, že dopoldne bo birma, otroci se veselijo tega dogodka, tudi odrasli se ga veselijo, svetlo bo in slovesno, zunaj bo širok krog teme, veliko zlih in prežečih pogledov, a tukaj bo svetlo in pesmi se bodo razlegale, nad misijoni se bo od vzhoda do zahoda, od morja do morja čez nebo izpisalo
veliko jezuitsko geslo: Omnia ad maiorem Dei gloriam.
16 Pod oknom žvižga kos, Katarina ga posluša, na posteljo lije topla spomladanska svetloba, jutro je, novo jutro njenega potovanja k Zlati skrinji, spet se ji zdi, da se blešči v daljavi njena lepota, lepota daljnega kraja, kjer se romarju razkrije Bog, kakor se razkrije v oni daljni deželi, kjer je nekoč hodil Simon med divjaki, božjimi otroki, kakor se mu je razkrival v mrzli ljubljanski kapeli baskovskega svetega moža Ksaverija; Simona v tisti kapeli si lahko predstavlja z odprtimi očmi; če ga hoče videti sredi rdeče zemlje in gozdov daljne celine, mora zapreti oči, kadar zapre oči, ga lahko vidi jezditi ob reki, njena gladina je bleščeča kakor to jutro v visokih hribih, s katerih se bosta še danes spustila v ravnico. Predstavljaj si, reče Simon, da je tista ravnica morje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani