nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Jezdeci s pismi prihajajo in odhajajo v naglem drncu. Tudi vsem patrom ni prav jasno, kaj se dogaja, širijo se govorice, da je Družba v nevarnosti ne samo v Indijah, ne samo pod špansko krono, tudi ne samo na Portugalskem, kjer je na dvoru naravnost osovražena in se dominikanska inkvizicija pripravlja, da bo z njo obračunala, v nevarnosti je povsod, od Kitajske do Maroka, od Španije do Avstrije, zoper njo delujejo monarhi in knezi, denarni mogotci in veleposestniki, ki so se polakomnili misijonske zemlje v Indijah in krščanskih duš, da bi jih spremenili v suženjskodelovno silo, zoper družbo delujejo tudi škofje, knezoškofje, prelati in kardinali, bolehni papež Benedikt XIV. komaj ustavlja zahteve, da bi jo kratkomalo razpustili, vseh papežev najljubšo družbo, najuspešnejši red vseh časov, ukiniti, razpustiti, viteze krščanstva razgnati pokorne in do zadnjega vlakna volje poslušne vojščake, kakšna nezaslišana norost v glavah naših sovražnikov, sveti Ignacij v
nebesih tega ne bo dopustil.
Do poznega popoldneva sta se zadržala ob reki, delo bo počakalo, pisma v Buenos Aires, Posadas, pisma v Španijo, Avstrijo in v Italijo, pisma skritim prijateljem na dvorih in v armadah, pismo pruskemu kralju, ki jezuite ceni, čeprav je pripadnik reformacije, še Rusija nas bolje razume, vse bo počakalo, naročila, študij, pogovori s patri in brati, ki želijo premestitve, vse bo počakalo, treba si je vzeti dan ob reki, kjer gladina počasi temni, nima več sijajnega bleska, ampak temno rdečino, karminasto barvo, ni mogoče, da ne bi oba pomislila: krvavo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani